© Carl Hanser Verlag
Vojak nemških obrambnih sil, Veit Kolbe, se konec leta 1943 vrne z vzhodne fronte na Dunaj, da bi si opomogel od težke vojne poškodbe. Vendar se mu govorice njegovih bližnjih, ki so prežete z ideologijo, tako uprejo, da se raje umakne v osamo, na deželo pri jezeru Mondsee. Če izvzamemo redne prelete letal zaveznikov, vseprisotne gimnazijke, ki so jih evakuirali iz bombardiranega mesta in pomanjkanje živil, živijo tamkajšnji prebivalci krhek približek svojega vsakdana. Veit pa celo naleti na nekaj sorodnih duš.Arno Geiger v svojem napetem romanu ponazori, da vojna ne poteka zgolj na tleh in v zraku, temveč tudi v glavah vseh udeleženih. Veitovo pripovedovanje, pri katerem dobimo vtis, da temelji na usodah resničnih oseb, dopolnjujejo dnevniški zapisi in delci korespondenc z drugimi figurami, ki dajejo avtentični vtis. Tako nastane raznolik kolaž glasov, ki odražajo tako tankočutnost za vsakdanje skrbi povezane s preživetjem kakor tudi hrepenenje po bližini in mirnem življenju.