Evropska kulturna politika »Prizadevajmo si za resnično razumevanje«

EUNIC se zavzema za izmenjavo in razumevanje.
EUNIC se zavzema za izmenjavo in razumevanje. | Fotografija (izsek): © EUNIC

Pred Evropo je veliko izzivov, povečuje se tudi podpora nacionalnim stališčem v posameznih državah. Ali ideja Evrope razpada in kaj lahko kultura stori proti temu? Intervju z Andrewem Murrayjem, direktorjem mreže nacionalnih kulturnih inštitutov Evropske unije (EUNIC).

Gospod Murray, ste direktor institucije, ki želi spodbujati kulturno sodelovanje in izmenjavo. Imate kar obsežno nalogo.

Da, prav to želimo doseči v EUNECU: sodelovanje in izmenjavo med narodi Evropske unije in drugimi deli sveta. Pri tem sodelujemo s kulturnimi institucijami Evropske unije in s posameznimi državnimi institucijami, ki so zadolžene za kulturne povezave in kulturno diplomacijo. K tem spadajo na primer zunanja in kulturna ministrstva. Naša naloga nikakor ni enostavna, razmišljanje znotraj državnih okvirov je še vedno prevladujoča sila na svetu. Do nedavnega je šlo pri kulturni demokraciji predvsem za nacionalno kulturo in državno znamko. Šele zdaj so evropske institucije začele dvomiti o takšnem pristopu. Tako je na primer Federica Mogherini, visoka predstavnica EU za zunanjo in varnostno politiko, izjavila, da bi lahko imeli boljšo obliko kulturne diplomacije.

Kaj natanko je mislila s tem?

Britanec Andrew Murray je vodja bruseljske pisarne mreže EUNIC. Britanec Andrew Murray je vodja bruseljske pisarne mreže EUNIC. | © EUNIC Namesto da bi preostalemu svetu kazali evropsko kulturo in jo oglaševali, bi morali zgraditi medsebojno zaupanje in si prizadevati za resnično razumevanje z državami zunaj Evrope. V središču bi morali biti vzajemnost in izmenjava. Mogherinijeva je resnično postavila kulturo v ospredje nove zunanje politike Evropske unije. Ne verjamem, da so posamezne države že zares razumele, kako radikalen je lahko ta novi pristop. Poleg tega je tu še ena pomembna razsežnost, in sicer globoko in široko razumevanje kulture, ki ne obsega le umetnosti, temveč tudi politiko, pravosodje, šport in izobraževanje. Zato se v EU govori tudi o mednarodnih kulturnih odnosih, international cultural relations, in ne več o kulturni diplomaciji, cultural diplomacy. Pobudo za to niso dale države članice, temveč evropske institucije: Evropski parlament, Evropska služba za zunanjepolitično delovanje in Evropska komisija.

Ali poleg takšne mednarodne strategije potrebujemo še eno strategijo, ki bi znova oživila evropskega duha? Namesto da bi držali skupaj, smo v Evropski uniji večkrat priča vračanju k nacionalnim stališčem. Na volitvah žanjejo uspehe desničarski populisti. Kako naj bi v svetu oglaševali Evropo, če že med sabo nismo v soglasju?

Ne verjamem, da obstaja kaj takega kot evropski duh – vsaj za zdaj. Če želimo v New Delhiju, Pekingu ali Riu govoriti o evropski kulturi, bomo kaj hitro govorili o italijanski modi, francoski kuhinji ali nemški literaturi. Ne glede na to, koliko in kje iščemo, bomo našli kulture evropskih držav, ne pa tudi evropske kulture. Česa takega še ni. Nekdanji predsednik Evropske komisije José Manuel Barroso si je predstavljal, da bi lahko nekaj intelektualcev, če bi jim dali čas in prostor za to, iznašli novo evropsko zgodbo. Vendar to ne gre tako preprosto. Kultura prihaja od spodaj, ne od zgoraj. Trenutno Evropo bolj držita skupaj Easyjet in Ryanair kot zgodbe intelektualcev. Mladi potujejo in doživljajo Evropo prav po zaslugi nizkocenovnih letalskih prevoznikov ali pa izobraževalnega programa Erasmus+. To so orodja, ki dajejo občutek Evrope.

Kakšno vlogo ima trenutno kultura glede na nacionalizem in antievropski populizem?

Kultura je pomembna, ker takšna populistična gibanja združujejo politiko in kulturo. Oni pravijo: »Moj narod, moje ljudstvo, moj jezik, moja kultura so boljši kot tvoja kultura.« Politiki se vse pogosteje lahko prepričajo, da takšna retorika prinaša uspeh na volitvah. To se je pokazalo pri avstrijskih predsedniških volitvah leta 2016, ko je politično vodstvo obeh ljudskih strank doživelo poraz, povečala pa se je podpora zelenim in desnim. Ti namreč ponujajo vizijo prihodnosti, ki temelji na idejah kulture. Prvi imajo širšo, bolj idealistično vizijo, drugi se močno oklepajo avstrijske identitete. Kulture torej ne gre ignorirati. Še posebej če jo razumemo kot nekaj, kar presega umetnost in obsega tudi zgodovino, jezik in lastno družbeno samopodobo.

Katero vlogo lahko imajo kulturni instituti pri premagovanju razmišljanja, da je ena kultura boljša kot druga?

Nemčija nam je lahko za zgled, saj je po letu 1945 popolnoma na novo iznašla svojo »znamko«. Ljudje vedno znova sprašujejo: »Kako vam je to uspelo? Da ljudje ne mislijo več, da ste najslabša država na svetu, temveč najboljša?« Menim, da so to – vsaj deloma – dosegli tudi s tem, da so spodbujali kulturne odnose in jih resnično živeli, niso imeli le kulturne diplomacije v smislu cultural diplomacy. Goethejev inštitut že od petdesetih let promovira vrednoti vzajemnosti in izmenjave. Goethejev inštitut in podobne institucije iz drugih držav, kot je na primer Britanski svet, so pokazale, da je zaupanje najlažje zgraditi, če spodbujamo medsebojne odnose med ljudmi in ne stavimo le na tradicionalno kulturno ali javno demokracijo.
 

EUNIC – mreža nacionalnih kulturnih inštitutov v Evropski uniji

Je bila ustanovljena leta 2007 in povezuje kulturne inštitute iz 28 držav članic Evropske unije. Njena naloga je ustvarjati trajno izmenjavo med posameznimi inštituti. Poleg tega naj bi krepila raznolikost in razumevanje med evropskimi družbami kot tudi mednarodni dialog in sodelovanje z državami zunaj Evrope. Goethejev inštitut je član mreže EUNIC.