Nadnacionalni evropski mediji imajo ključno vlogo pri ustvarjanju evropske javnosti in identitete, še zlasti v luči napete politične situacije. Kakšna je obstoječa ponudba in kako ta deluje?
Določena evropska javnost že obstaja, in sicer na področjih kulture, umetnosti, športa, filma, popularne glasbe, mode in seveda gospodarstva. Pomislimo le na Ligo prvakov, Evrovizijo, beneški bienale, mednarodni filmski festival v Berlinu ali pa na vsakodnevne gospodarske in trgovinske povezave, evropska združena podjetja in civilnodružbene mreže.
Toda ko razmišljamo o političnih vprašanjih, je popolnoma drugače. Pri tem je nadnarodno poročanje očitno nekoliko manj odmevno. »O političnih odločitvah, ki zadevajo vso Evropo, v javnosti posameznih držav poročajo le pičlo in še to vedno iz nedvoumno nacionalne perspektive,« je na spletnem portalu Eurotopics zapisala Anja Herzog z inštituta Hans Bredow v Hamburgu. »Temu ustrezno državljani pogosto vedo premalo o pomembnih političnih odločitvah, ki jih sprejema Evropska unija.« Nekdanji predsednik Evropskega parlamenta Martin Schulz je že leta 2014 zelo jasno razložil težavo: »Ko se v Svetu Evrope nekaj zgodi, nato organizirajo 28 tiskovnih konferenc. Če dosežejo kak sporazum, pravijo v 23 jezikih EU: 'To sem dosegel za svojo državo.'«
Premajhen domet
Kljub temu pravzaprav že obstaja nadnarodni sistem poročanja.
Euronews, izrazito vseevropsko usmerjena televizijska postaja, od leta 1993 obvešča o aktualnih novicah v trinajstih jezikih. Tudi kulturna postaja Arte s svojim programom naslavlja občinstvo po vsej celini. Še en primer je medijski portal
Politico iz ZDA, pri katerem od leta 2015 v skupnem podvigu z nemško založbo Axel Springer izhaja posebna izdaja
Politico Europe. Za vseevropsko poročanje se je specializiralo tudi več drugih spletnih portalov, na primer portal
Euractiv, ustanovljen že leta 1999. Pri že omenjenem
Eurotopicsu pa gre za dnevni pregled tiska, ki ponuja članke iz 30 evropskih držav v nemščini, angleščini in francoščini.
Težava je le v tem, da imajo vse te ponudbe v primerjavi z nacionalnimi mediji povsem zanemarljiv domet. To vpliva na pomanjkanje zavesti o pomembnosti Evrope med večino prebivalstva, ugotavlja Anja Herzog z inštituta Hans Bredow. Če primanjkuje zanimanja širšega občinstva, državni mediji tudi težje poročajo o temah, povezanih z EU. »Potem je javnost včasih nepoučena tudi o političnih procesih v Bruslju,« je na nemškem državnem radiu izjavil dolgoletni poročevalec iz Bruslja za nemško javno televizijo ARD Rolf-Dieter Krause.
Kriza kot katalizator
V luči kriz, s katerimi se spopada Evropa in zaradi katerih se trend renacionalizacije v mnogih državah članicah le še zaostruje, to niso dobre novice. Po drugi strani pa bi lahko ravno krize učinkovale kot katalizator – zaradi njih sočasno vsepovsod po Evropi obravnavajo enake teme, oblikuje se javno mnenje o vprašanjih, kot so politika varčevanja, davčne oaze, varnost podatkov, svetovna trgovina in vprašanje beguncev. V prid temu trendu deluje dvoje, in sicer temeljne spremembe na področju medijev ter nove jezikovne tehnologije.
Medijske hiše iščejo in preizkušajo nove poslovne modele, s pomočjo katerih bi tudi v digitalni dobi služile denar z novinarskimi vsebinami. Pri tem je tudi odpiranje na nove geografske trge dobra gospodarska priložnost. Lastnost digitalizacije je, da se ne zmeni nacionalne meje in je zato idealna podlaga za ustvarjanje nadnacionalne javnosti.
Digitalizacija odpira nove možnosti
Nadnacionalno javnost podpirajo tudi družbena omrežja, ki že zdaj delujejo kot nadnacionalne platforme, vendar bi morale evropske vsebine morale nujno nadomestiti precejšnji zaostanek na tem področju. Gonilne sile razvoja za takšne inovacije, kot sta na primer platformi za objavljanje Facebook Instant Article in Google News Initiative, so še vedno izključno v Silicijevi dolini. Evropa bi morala vsekakor nujno subvencionirati in spodbujati lastne medijske pobude ter imeti vse možnosti odprte pri vprašanjih, kot so svoboda tiska, identiteta in javnost, pa tudi varnost podatkov in monopol nad informacijami.
Poskusi uveljavljanja evropskih medijev doslej niso bili uspešni, razlog za to so tudi jezikovne ovire. Toda v naslednjih letih bi lahko nove jezikovne tehnologije omogočile takojšnje in kakovostne prevode vsebin. Če se bodo jezikovne tehnologije razvijale tako hitro, kot jih za zdaj spodbujajo Amazon, Google in Facebook, bo kmalu mogoče brati
Frankfurter Allgemeine Zeitung v francoščini ali pa
Le Monde v romunščini. In seveda bi se potem lahko uveljavili tudi novi vseevropski mediji, ki bi jih urejali in na spletu vodili v danem jeziku bralcev.
Evropske krize, revolucija v medijski pokrajini in bliskoviti razvoj jezikovnih tehnologij bi lahko oblikovali evropske medije, ki poročajo iz evropske perspektive za evropsko občinstvo. Imamo torej razlog za optimizem.
