Hitri vstop:
Pojdi neposredno na sekundarno navigacijo (Alt 3)Pojdi neposredno na sekundarno navigacijo (Alt 3)Pojdi neposredno na glavno navigacijo (Alt 2)

Kulturna dediščina
Kako nastaja in kaj pomeni

Beneško staro mesto, ki leži ob laguni, je del Unescove svetovne kulturne dediščine in je zelo priljubljen turistični cilj, toda mestu turizem povzroča težave.
Beneško staro mesto, ki leži ob laguni, je del Unescove svetovne kulturne dediščine in je zelo priljubljen turistični cilj, toda mestu turizem povzroča težave. | Fotografija (izsek): © Adobe

Kaj je pravzaprav kulturna dediščina? Kako spreminja našo kulturo? In zakaj jo sploh varujemo? Na kratko odgovarjamo na najpomembnejša vprašanja.

Nadine Berghausen

Kaj je kulturna dediščina

V organizaciji Unesco menijo, da si slovite zgradbe, kot je rezidenca würzburškega knezoškofa, pa tudi manj znani kraji, enkratni naravni pojavi in kulturne tradicije ter običaji zaslužijo, da jih varujemo in cenimo. Prav zato organizacija izbranim kulturnim dobrinam podeljuje naziv »kulturna dediščina«, a pod pogojem, da zadoščajo določenim standardom. Njen namen je, da bi za človeštvo zaščitila kulturno raznolikost, obenem pa naj bi kulturna dediščina spodbujala mir in medsebojno razumevanje med narodi. Države ali pokrajine lahko svojo kulturno dediščino oglašujejo in tako podpirajo turizem. Toda hkrati se zavezujejo, da bodo kulturne dobrine ohranjali, in v tem pogledu je kulturna dediščina tudi kulturnopolitično orodje.

Würzburška rezidenca je od leta 1981 na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine. Würzburška rezidenca je od leta 1981 na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine. | Fotografija (izsek): Karl-Josef Hildenbrand © picture alliance / dpa
Z leti se je definicija kulturne dediščine širila. Večina krajev na seznamu kulturne dediščine je bila v Evropi. Zato so si pri Unescu prizadevali, da bi to neravnovesje odpravili, in so leta 2003 ustvarili kategorijo »nesnovna kulturna dediščina«. Vanjo štejejo žive tradicije, kot so karnevalske povorke ali pa petje delavskih pesmi, ki povečini niso vezane na meje nacionalnih držav. Poleg tega Unesco v zadnjem času na seznam pogosteje uvršča tudi mlade kulturne oblike, kot na primer slam poezijo. Seveda pa so poleg uradno priznanih krajev kulturne dediščine tudi takšni, ki sicer niso na seznamu, vendar jih meščani in meščanke vidijo kot del kulturne dediščine in jih varujejo. Tako je denimo s stolnico v Freiburgu.

Komu pripada kulturna dediščina

Ko govorimo o kulturni dediščini, gre pogosto za splošne kulturne dobrine, ki pripadajo vsemu človeštvu. Prav predmeti in zgradbe pa imajo večinoma tudi konkretnega lastnika. Večinoma. Vprašanje, kdo je zakoniti imetnik kulturne dediščine, je namreč večno sporno. Lastninske razprave se lahko na primer pogosto sprožijo ob predmetih, ki prihajajo iz neevropskih kultur, vendar so razstavljeni v evropskih muzejih. Zelo znan primer tega je poprsje egipčanske kraljice Nefretete, ki ga hranijo na Muzejskem otoku v Berlinu. Pravno gledano kip pripada Nemčiji, a je tudi Egipt vložil lastninski zahtevek zanj. Lahko bi sicer trdili, da so kraljičin doprsni kip šele po tem, ko je bil razstavljen v berlinskem muzeju, uvrstili med kulturno dediščino, pred tem pa je bil zgolj eden izmed mnogih arheoloških predmetov. V Egiptu so drugačnega mnenja: zanje je pomembnejša država porekla umetnine.
Poprsje Nefretete, razstavljeno v Berlinu, je pravno v nemški lasti, vendar je tudi Egipt vložil lastninski zahtevek. Poprsje Nefretete, razstavljeno v Berlinu, je pravno v nemški lasti, vendar je tudi Egipt vložil lastninski zahtevek. | Fotografija (izsek): Eventpress Herrmann © picture alliance
Kadar gre za nesnovno kulturno dediščino, pa je spet drugačne. Pri tej se načeloma ne sprašujejo po lastnikih, kajti kdo pa lahko uveljavlja pravico do določene tradicije zase? Praviloma je zato tudi teže določiti, kdo je odgovoren za ohranjanje nesnovne kulturne dediščine.

Kdaj in kako se je rodila ideja kulturne dediščine

Izraz čudo sveta izhaja že iz antike, vendar se je ideja o kulturnih dobrinah prvič pojavila med francosko revolucijo. Da bi obvarovali umetniška dela, ki so bila pomembna za francosko nacionalno zavest, so ustanovili arhive in muzeje. Iz te zamisli se je na primer razvil pariški Louvre, pa tudi mnogi narodni muzeji po vsej Evropi, med drugimi Prado v Madridu ali pa Narodna galerija v Londonu. Približno sočasno se je v Evropi razvijal še en »projekt«: države so začele pripisovati pomen ohranjanju in vzdrževanju nacionalnih dragocenosti, uvedle so spomeniško varstvo. Po obeh svetovnih vojnah se je zdelo še bolj nujno izboljšati varstvo kulturnih dobrin. Leta 1954 je bila sprejeta Konvencija o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada (Haaška konvencija), ki naj bi bila – za razliko od spomeniškega varstva na ravni posameznih držav – odziv na razdiralne vojne izgube na naddržavni stopnji. V skladu s Haaško konvencijo pomeni kulturnim dobrinam prizadeta škoda oškodovanje kulturne dediščine vsega človeštva, zato ji je treba zagotoviti mednarodno varstvo. Na tej misli je temeljila tudi Konvencija o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine iz leta 1975, katere podpis velja za rojstvo današnjega seznama svetovne dediščine.

Katere funkcije ima kulturna dediščina

Kadar Unesco nečemu podeli naziv »kulturna dediščina«, lahko nato države ali mesta svoje kulturne dobrine boljše oglašujejo in v skladu s tem tudi tržijo. Praviloma veljajo kraji s takšno oznako za zelo priljubljene med turisti. Poleg tega privlačnega vidika pa obstaja še predvsem zgodovinsko-kulturna razsežnost, in sicer to, da je kulturna dediščina tako med turisti kot med domačini kraj za učenje. Za mnoge ljudi ima lahko identifikacijsko funkcijo to, da poznajo kako kulturno dobrino v lastnem mestu. Tako je na primer mostarski Stari most, ki je bil uničen med vojno leta 1993, postal simbol večnarodnostne identitete prebivalcev in prebivalk tega mesta.
Brazilska Samba de Roda, tradicionalni ples sambe v krogu, ki od leta 2005 spada k Unescovi nesnovni kulturni dediščini. Brazilska Samba de Roda, tradicionalni ples sambe v krogu, ki od leta 2005 spada k Unescovi nesnovni kulturni dediščini. | Fotografija (izsek): © Rosino (https://www.flickr.com/photos/rosino/6244051631) / CC BY-SA 2.0 (https://creativecommons.org/licenses/by-sa/2.0/de/)
S pomočjo kulturne dediščine se lahko družbe prepričajo, kdo so, kaj je njihova zgodovina in kako raznolika je njihova kultura. Pri tem ima tudi nesnovna dediščina pomembno vlogo, saj jo v vsakdanjem življenju doživljamo, če na primer praznujemo pust, pečemo potico ali otrokom pripovedujemo pravljice.

KaterE spore ODPIRA kulturna dediščina

Prav zato, ker ima pomembno vlogo pri oblikovanju identitete, kulturna dediščina lahko postane predmet uničenja. V političnih sporih postaja tarča, kadar je cilj z uničenjem prizadejati identitetno škodo tamkajšnjim domačinom, kot se je denimo pripetilo pri uničenju starodavnega mesta Palmira v Siriji. Poleg tega lahko uvrstitev na seznam svetovne kulturne dediščine povzroči tudi politična nesoglasja. Ko je Unesco staro mestno jedro Hebrona razglasil za svetovno dediščino v Palestini, se je Izrael odzval z ogorčenjem. Politično vprašanje torej ni kraj sam po sebi, temveč njegova uvrstitev na seznam.
Freske iz mlajše kamene dobe v jami v Lascauxu je bilo treba obnoviti, saj je preveliko število obiskovalcev pomenilo tveganje za njihovo uničenje.  Freske iz mlajše kamene dobe v jami v Lascauxu je bilo treba obnoviti, saj je preveliko število obiskovalcev pomenilo tveganje za njihovo uničenje. | Fotografija (izsek): Jean Bernard © picture alliance / Leemage
Težave povzroča tudi turizem, saj so nekatere lokacije tako zelo priljubljene, da je zaradi množičnega turizma ogrožen njihov nadaljnji obstoj. To se je zgodilo v francoski jami Lascaux. Stenske poslikave so morali obnoviti, ker je ogljikov dioksid, ki so ga obiskovalci izdihali, prazgodovinskim stenskim podobam škodil in pomenil tveganje za njihovo uničenje. Tudi prebivalci nadvse priljubljenih turističnih območij, kot so na primer Benetke, trpijo zaradi prevelikega števila obiskovalcev, ki še bolj narašča zaradi odlikovanja svetovne kulturne dediščine. Vedno znova lahko tudi beremo, da kulturni dediščini grozi muzealizacija, vendar pri Unescu želijo to preprečiti. Pri tem lahko kot dober zgled poudarimo predvsem nesnovno kulturno dediščino, saj ljudje v svojem vsakdanjem življenju z njo živijo, jo proslavljajo in jo na ta način naprej razvijajo.

Ali kulturna dediščina spominja tudi na temačna zgodovinska obdobja

Kadar Unesco podeljuje naziv dediščine, ne izpušča tistih kulturnih dediščin, ki so povezane s temačnimi obdobji v zgodovini. Konkretni primeri tega so ruševine kupole Genbaku v Hirošimi na Japonskem, zaporniški otok Robben Island v Južni Afriki, koncentracijsko taborišče Auschwitz na Poljskem in mnogi drugi kraji fašističnih diktatur po vsej Evropi. Moramo jih varovati predvsem kot spomenike in opozorila za prihodnje generacije.