Ples in kulturna izmenjava Tipologije migracij

"Act and Thought" skupine Mamaza v sklopu dogodka Performing Architecture / Mednarodna arhitekturna razstava – Arhitekturni bienale v Benetkah 2016
"Act and Thought" skupine Mamaza v sklopu dogodka Performing Architecture / Mednarodna arhitekturna razstava – Arhitekturni bienale v Benetkah 2016 | © Goethe-Institut, fotografija: Federico Sutera

Na področju plesa preseljevanja niso nov pojav. Iz številnih različnih razlogov so umetnice in umetniki bili in še vedno so »nomadsko ljudstvo«. Za mnoge takšna poklicna mobilnost ni bila niti prostovoljna niti lahka izbira. Zakoni trga, globalizacija, družbeni mehanizmi zatiranja, cenzure in nasilje so pogosto razlogi, zaradi katerih se umetnice in umetniki odločijo zapustiti domači kraj in poiskati možnosti stilistične širine drugod po svetu.

Eden prvih migrantov na področju plesa je bil Jean Georges Noverre (1727–1810). S svojim programom za inovacijo in uveljavitev baleta kot dramske scenske umetnosti se je neutrudno selil po vsej Evropi, nenehno iščoč mecene, občinstvo, plesalke in gledališča. V naslednji generaciji so bile to predvsem zvezdniške plesalke iz obdobja romantike, kot so Marie Taglioni, Fanny Elßler in Fanny Cerrito, ki jih je pot vodila povsod, kamor sta jih poklicala navdušenje gledalcev in plačilo impresarijev – celo do takrat še mladih Združenih držav Amerike.

ZGODOVINSKE MIGRACIJE

S tega vidika bi lahko govorili o zgolj evropskem pojavu, povezanem z razkošjem. Položaj se je poslabšal ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja. Zaradi zanimivega predstavljanja kolonializma v medijih in na krilih novoustanovljene etnološke znanosti so takrat v ospredje naenkrat stopili zunajevropski plesni slogi. Japonski, indonezijski, kitajski, hasidski in indijski plesi so postali atrakcija v varietejskih gledališčih evropskih zabaviščnih četrti. Z njimi so prišle plesne skupine, ki so jih bolj ali manj spoštovali in občudovali. Toda dobršen delež teh nastopov so si izmislile evropske plesalke, ki so si priskrbele eksotične biografije, da bi ponudile, kar je bilo na trgu trenutno iskano. Margaretha Geertruida Zelle, prepoznavnejša pod svojim indonezijskim psevdonimom Mata Hari, je eno takšnih zlaganih migracij morala plačati z življenjem. Obtožili so jo vohunjenja in jo leta 1917 v Franciji obsodili na smrt.

POLITIČNE MIGRACIJE

Primer Mate Hari je bil bolj povezan s takratno vojno propagando in manj s kritiko eksotike. Toda že nekaj let kasneje so se pogoji migracij veliko radikalneje spremenili. Leto 1933, ko so prišli na oblast nacionalsocialisti, označuje začetek množičnih političnih preseljevanj, kajti umetnice in umetniki so lahko v Nemčiji odtlej delovali le še v zelo omejenih razmerah. Tako imenovani »moderni ples« sicer ni podlegel »estetskemu čiščenju«, kot je zgodilo z drugimi umetnostmi. Kar zadeva nacionalsocialistično razumevanje kulture, »izrojeni ples« ni obstajal. Kljub temu pa so bile plesalke in plesalci izpostavljeni ideološkemu, rasističnemu in družbenemu režimu, ki je mnoge od njih prisilil, da so si poiskali azil drugje. Novejša raziskovanja so pokazala, kako radikalen je bil umetniški eksodus iz Nemčije in kako plodovito je bilo ustvarjanje teh izseljencev zunaj nje. Zveni morbidno, vendar je bil moderni ples nemških in avstrijskih ustvarjalcev po letu 1933 oziroma po letu 1938 bistveno bolj vpliven in razširjen kot dotlej. Zaradi stotin pregnanih plesalk in plesalcev se je ta veja umetnosti raznesla po vsem svetu. Gertrud Bodenwieser je odtlej ustvarjala v Avstraliji, Renate Schottelius v Argentini in po vsej Južni Ameriki, Gertrud Kraus v Palestini oziroma Izraelu, Sigurd Leeder v Čilu. Vsi ti so ustanovili plesne tradicije moderne zunaj Evrope.

MORALNE MIGRACIJE

Ples je bil tudi v novejši in najnovejši zgodovini vedno moralno sporen. Odvisno od tega, kateri verski, politični in družbeni sistem je v danem trenutku vladal, je bil ples razvpit, prepovedan, slavljen ali pa državno reguliran. Na splošno bi lahko rekli, da bolj ko je bil sistem monoteistično verski, manj je bilo plesa. Sredi prvega desetletja tega tisočletja sta bili precej pohvale deležni produkciji Letters from Tentland ter Return to Sender. Koreografinja Helena Waldmann je uprizorila ženske iz Irana, ki v islamski republiki niso smele plesati v javnosti in so zato nastopile zakrinkane v velike šotore, ne da bi se pri tem pokazale. Arabska plesna platforma v Bejrutu je imela v času vojne in fundamentalizma na programu komaj še kaj sodobnega plesa iz osrednjih arabskih držav, vendar so tam nastopale številne izseljene umetnice in umetniki, večinoma iz Evrope.

GOSPODARSKE MIGRACIJE

O umetniški izseljenski populaciji ne govorimo le v kontekstu arabskih držav. Sodobni ples se lahko tudi že znotraj ene same države ali pa med različnimi državami giblje po poteh subvencij, koprodukcij, rezidenc in delavnic. Evropska podporna orodja – od naddržavnih združevalnih programov Evropske komisije do prispevkov iz uprav lokalnih skupnosti – že dolgo ne zagotavljajo polnega financiranja. Zato je mogoče projekte uresničiti le ob sodelovanju več institucij. Toda to za udeležene umetnice in umetnike pomeni tudi, da morajo nenehno potovati od enega kraja za vaje do drugega, z enega gostovanja na drugo, z enega projektnega sestanka na drugega. Znotraj Evrope to poteka razmeroma nemoteno, a gorje, če je treba priskrbeti vizum za umetnico ali umetnika iz ene izmed držav tretjega sveta.