© Kiepenheuer & Witsch, Köln, 2020
Že podnaslov romana, Roman der Augsburger Puppenkiste (slo. Roman augsburškega marionetnega gledališča Augsburger Puppenkiste), pri nemškem občinstvu najbrž sproži plaz asociacij. Kajti lutkovno gledališče, ki obstaja vse od leta 1948, je priljubljeno pri več generacijah. Vsekakor pa to ni razlog, ki bi moral bralce iz drugih držav, ki jim gledališče morda še ni znano, odvrniti od branja. Thomasu Hettcheju na primeru lutkovnega gledališča in z njim povezanih oseb namreč uspe zajeti in prikazati otroštvo in mladost celotne epohe.
Začne se pozno poleti 1939; 8-letna Hannelore, ki jo kličejo Hatü, je počitnice z družino preživela na podeželju. Pred povratkom v mesto poslednjič opazuje idilično okolico, ko jo prevzame občutek, da se pravkar dogaja nekaj grozovitega. Med potjo domov več letal s kljukastimi križi na krilih preleti avto. Deklica seveda ne razume, kaj vse to pomeni. Šok pride šele, ko mora oče, ki ga Hatü nadvse obožuje, v vojno. Takrat se začnejo dogajati nerazumljive reči: rasna teorija pri urah biologije, izginotje judovske sošolke in uničevanje znanih trgovskih hiš.
Hatü težko poveže vse, kar sliši v javnosti, s tem, kar na skrivaj sliši na prepovedani BBC-jevi radijski postaji. K sreči se oče vrne domov, a ne želi več delati v gledališču, kjer je bil pred vojno zaposlen kot igralec in režiser. Ne želi namreč ustvarjati propagandnega materiala. Ko je bil kot vojak na šoli v Calaisu, je našel lutke za gledališke predstave, s katerimi je uprizarjal kratke predstave. Očetovo udejstvovanje navdahne celo družino, predvsem pa Hatü, ki se razvije v nadarjeno rezbarko in izdelovalko lutk. S tem je postavljen temeljni kamen za gledališče, ki z uprizarjanjem znanih pravljic sprva razveseljuje otroke, kmalu pa se posveti tudi modernim igram, ki nagovarjajo tudi odrasle, na primer Mali princ.
Hettche očara z načinom pripovedovanja, saj do potankosti opisuje tudi najbolj temačna dejanja. Včasih gre bolj za naključne prizore, ki za otroka morda ostanejo zgolj osupljive slike, vendar pa bralci v njih prepoznamo tragedijo celotnega obdobja. Po drugi strani pa avtorju z enakimi skromnimi potezami uspe ustvariti sliko, ki je tako lepa in polna upanja, da bralcu postane toplo pri srcu. Kot rdeča nit (dobesedno – rdeče natisnjena) se prek celega dela vleče pravljična parabola o tem, kaj je v življenju najpomembnejše, četudi očem nevidno – točno tako kot srčna nit (Herzfaden).
Kiepenheuer & Witsch Verlag